Če bi po tistem gozdu, kjer se pride na Oljsko goro hodila sama, bi se sigurno izgubila, saj je speljanih več vzporednih poti, ki zagledajo popolnoma identično in nikjer nobenih koristnih smerokazov ali oznak.
Pa sva imele z Lori odlično družbo in sicer sva po 6. mesecih znova obiskali labradorko Frido in njene. Po 15 minutnem divjanju sta se psički vsaj malo umirili, da smo lahko nadaljevali pot :)
Lori se me je držala kot klop, kar ni ravno običajno, ampak ta dan je imela že tri sprehode… in zvečer, ko smo na terasi srebali refošk, sta psički izmenično grizljali telečjo kost (bila je samo ena). Prav razveseljivo, kako sta ohranili medsebojno spoštovanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar